Storytelling/Pripovedovanje zgodb

People have been telling stories, fairy tales, myths and legends since they invented language. It was a matter of explanation, education and important 'rites de passage', during birth, marriage and death. It was necessary to understand the world and a human.

My first encounter with telling stories was purely oral, with children and young people, and it happened spontaneously, trough time and space, created by the atmosphere of participants.

Later, I started to write them, building new imaginary worlds, yet similar to the one will live in.

***

Z izumom jezika kot orodjem sporazumevanja smo ljudje že od nekdaj vnašali v svoj življenjski vsakdan zgodbe, pravljice, mite in legende. Imele so pomembno vzgojno in razlagalno funkcijo ter bile del posebnih "obredov prehoda" ob rojstvu, poroki in smrti.

Moj prvi stik s pripovedovanjem zgodb je bil preko druženja z otroci in mladostniki, in se je zgodil spontano, skozi prostor in čas, ki smo ga ustvarili skupaj. Kasneje sem jih začela zapisovati, graditi nove domišljijske svetove, čeprav še zmeraj precej podobne temu, v katerem živimo.

***

Below are some fairy tales from the children's book The House of Mr Marchimar and some stories from the book Poems and Stories of Self-liberation.

Sledijo pravljice, ki sem jih izbrala iz knjige za otroke Hiša gospoda Marčimarja ter še nekaj zgodb iz knjige Pesmi in zgodbe o samoosvoboditvi. 

The Green Leaf

Somewhere, in one place, couple of years ago I watched a tree. It was simple green leaf tree, growing in the park, where children played and people passed by, taking their dogs or themselfs for a walk. It was still summer, when I noticed, how beautiful it was, shining in the middle day sun and then slowly colouring the crown with all shades of the evening sunset. We took shelter under the reach crown, and sometimes someone even fell asleep. The leaves where than the dream catchers.

Then came the autumn. One by one, the leaves changed the colour into red and yellow one, expect for the one. After a month, they started to fall down, all of them, dried out and week, brown parts of a plant. All of them, expect for the one, who remained green. It seemed curious to me, because the winter was just about to come. The cold wind was whispering sad winter songs, and people rarely stop by the tree, it was more like a rush hour for the last summer train. Our dreams were in those leaves, fallen down, facing reality.

It was a fresh morning, when I smelled the snow. The snowflakes came down one by one, covering the ground, objects and trees, and the tree I observed, went to change it's colour again, becoming an ice statue. But how miraceoulus, the only green leaf it had stayed in the crown, didn't planned to move at all. I was worried, because I knew he would be destroyed by one touch of the snow.

Suddendly, un unknown object fell from the sky and covered the green leaf. It happened so quickly, I couldn't even believe, and luckily, it was just right in time, because it started to snow very hard. The snow covered the whole tree, and the green leaf remained untouched, covered by the unknown object from the sky.

That green leaf was the only thing that was still alive in the winter. We watched it, admiring such a miracle or coincedence. Winter was full of sleeping and when the months passed, our dreams became even stronger.

The spring came with the first flower blossoming. It was like a worm hug after a long time sleep, a baby in mother nature's arms. Everyone passed the tree and stopped by to see, if there is something growing, too. The new leaves started to grow, and quickly they would cover the whole crown. Our dreams became alive again, being taken by the nature's perfume. Everything was blessed and everyone were in peace.

One day, the green leaf, that remained on the tree for the whole winter, finaly fell down.

Sanje srečnega človeka 

Sprva so bile samo črke. Posamezno so naletavale nad mestom in se spuščale po robovih visokih stavb. Nekdo je pihal in jih raztrosil po cvetlicah v parku, da so pognale besede iz korenin starih dreves. Otroci so se splazili v naročje krošnje in lovili črke, vsak svojo. Potem so se z njimi zapodili k staršem in jim pripovedovali, kako neslišno so se spuščale na tla. Starši pa so jih peljali v šolo, da bi se naučili pravilnega izražanja.

»Kaj vam bodo te črke? Samo letijo in čisto brez smisla so, treba jih je povezati v celoto, dandanes nikamor ne prideš, če nisi popoln!« Tako so govorili in vodili svoje otroke za roko čez cesto v mesto, kjer je bila šola.

Otroci pa so jokali in v rokah držali svoje krhke črke. Skušali so ostati skupaj, da bi se tudi črke med sabo povezale, toda v šoli so jih ločili. Tako je vsak otrok pristal s svojo črko v srcu v svojem razredu.

Razredov je bilo nešteto. Nihče nikoli ni izvedel, koliko jih je pravzaprav bilo. Šola je bila polna dolgih hodnikov, po katerih se nisi smel sprehajati brez spremstva odraslih, tako je vsak otrok videl le pot do svojega razreda. Mimo so hodili drugi otroci, prav tako v spremstvu staršev ali učiteljev, toda hodili so tako hitro, da se niso niti uspeli pozdraviti, kaj šele, da bi kakšen otrok vprašal drugega, kako je kaj z njegovo črko.

Leta so minevala, otroci so odrasli in sčasoma pozabili na svoje črke. Začenjali so razumeti ta sistem izobraževanja, ki jim je pokazal njihovo pravo in edino pot, zato so lahko hodili  brez spremstva po hodniku, saj so jim odrasli zaupali, da nikakor ne bodo skrenili s poti do svojega razreda. Tako je tudi v resnici bilo.

Med njimi pa so ostali tudi takšni, ki še zmeraj niso pozabili trenutka, ko so lovili svoje črke v drevesni krošnji. Dan za dnem so preletavali svoje spomine in razmišljali o svoji črki in si iz dna srca želeli, da bi njihova črka kdaj našla svoje sorodnice. Vendar so upali zaman. Bilo je namreč rečeno, da morajo ljudje hoditi samo po eni poti, z enakomernim hitrim tempom, naravnost do svojega razreda, pri čemer se niso smeli ozirati naokrog in iskati druge otroke. 

Zato so ti posamezniki tavali po hodniku do svojega razreda in nazaj, v mislih pa so držali svojo črko in upali, da se jim morda pa le nasmehne sreča.

Nekega dne pa je eden izmed teh razmišljujočih otrok med svojo zasanjano hojo nenadoma naletel na oviro. Zaletel se je v drugega otroka, ki je bil obstal sredi hodnika in čisto nepremično zrl nekam v daljavo. 

»Hej, kaj pa počneš?«, se je ta drugi otrok zdrznil, ko se je prvi zaletel vanj.

»Nič posebnega, grem do svojega razreda, pravzaprav. Se opravičujem, če sem te zmotil. Nisem mislil zanalašč. Upam, da nisem pokvaril tvojega načrtovanja dneva.«, je plaho odvrnil prvi otrok. Bilo ga je sram, ker se je zaletel zaradi svoje nepozornosti in s tem zmotil še nekoga drugega, kar je bilo v tej šoli nedopustljivo.

»Oh, ne, saj ni nič hudega. Nisem razmišljal o tem dnevu, pravzaprav nikoli ne razmišljam o dnevih, vedno mi tok misli uide daleč stran od zidov te velikanske stavbe. V resnici se mi je zdelo, kot da vidim nebo, tako modro se je lesketalo in tako široko je bilo, spomnilo me je na dan, ko sem prvič dobil svojo črko. Takrat smo bili še čisto majhni in zaletavi in tekli smo proti drevesu in se zagnali v krošnjo, in tam so pristajale, ena za drugo…«

» Čakaj, čakaj, a govoriš o črkah? O TISTIH črkah, ki so se spuščale tako narahlo in je veter žvenketal med njimi, da so veje drevesa, na katerega so pristale, med svojim zibanjem spuščale najlepše melodije, ki sem jih kdajkoli sploh slišal?«
» A jih ti tudi poznaš? Se mislil, da sem še edini, ki se sploh spomni nanje. Veš, jaz svojo črko nosim zmeraj pri sebi. In včasih pridejo trenutki, ko začutim, da bi rada ponovno letela in se igrala z ostalimi, takrat zagledam tisto modrino in srce mi začne hrepeneti po barvah iz otroštva, po tistem trenutku, ko sem ves zavzet sledil toku teh črk in gledal njihove sence na listih in med cvetovi in vonjal njihov vonj…«

» In jih čutil kako se dotikajo tvojih prstov, prav narahlo in nežno, kot mačke s svojimi puhastimi tačkami, a si jih čutil?«

Otroka sta se tako zapletla v pogovor, da sploh nista opazila, kaj se dogaja okrog njiju. V trenutku, ko sta padla v obujanje spominov, se je nenadoma prostor na hodniku neznansko razsvetlil in se povečal. To je trajalo tako dolgo, dokler zidovi okrog njiju niso postali popolnoma prozorni in se je nad otrokoma razprlo sinje modro nebo. Potem so priletele ptice in zašelestele veje v vetru, od nekje daleč se je zaslišalo ščebetanje in čivkanje in smeh otrok med igro. Otroka pa sta še kar pogovarjala, hotela sta podoživeti vse, kar sta tako dolgo pogrešala, vsak je imel svojo zgodbo in vsak je nosil svojo črko. Tako tudi nista videla, ko sta se črki, ki sta jih imela spravljene globoko v sebi, počasi začele kobacati ven, v prostor, in kako sta obe črki nenavadno hitro rasli, da sta že kaj kmalu prerasli oba otroka.

Otroka pa sta še kar govorila in govorila, dokler jima naenkrat ni zmanjkalo tal pod nogami. Vsa osupla sta se ozrla navzdol in okrog sebe in ugotovila, da sedita vsak na svoji lastni črki in letita visoko nad drevesi, daleč naprej proti sinjemu nebu. Nikjer ni bilo nobene šole, mrkih in dolgih hodnikov, in resnih obrazov, namesto tega so ju obletavale ptice in jima ščebetale na uho ptičje pesmi in skrivnosti.

»Ojoj!«, je vzkliknil drugi otrok, ki je gledal nebo. » Kako je to mogoče, a se tebi zdi, da je to mogoče? Kako, le kako? A letiva? Kam, kako…«

» Ne vem. Ničesar ne razumem. Spomnim se samo, da sva se pogovarjala o vsem tem in … kako lepe so te ptice, a jih slišiš, kako ščebetajo?«

» Ščebetajo? Vidim njihova zlata krila, ki se bleščijo v soncu, tako svetla in topla so, da bi se rad skril v njihovo zavetje!«
» Čudovito je,« je rekel prvi otrok in se prepustil vetru, ki je žvižgal mimo ušes.

Med tem pa je v šoli nastal preplah. Namreč, učitelji so bili odkrili, da manjkata dva otroka v različnih razredih in so zato sprožili iskanje po vseh hodnikih. Med iskanjem so tako seveda takoj naleteli na mesto, kjer sta ta dva otroka naključno srečala, saj so na tem mestu zidovi bili izbrisani in se je videlo jasno nebo. Odrasli so postali čisto preplašeni.

» Kako bomo zdaj živeli, joj, to ne more biti res, da ena dva neumna nesramneža takole uničita ta naš svet prostor! Kaj naj zdaj naredimo, kako naj ostale otroke ubranimo pred skušnjavo odprtega neba, to je vendar prekletstvo?! In navsezadnje, kje naj iščemo tista dva otroka, zagotovo sta pobegnila v ta odprti prostor, kako naj ju zdaj najdemo?!«

Njihova skrb je vedno bolj naraščala, toda nikakor se niso mogli umiriti, da bi se domislili česa pametnejšega. Tako so vzdihovali in modrovali tri dni in tri noči in še zmeraj niso našli rešitve.

Med njihovim razglabljanjem pa so ostali otroci, ki so, takoj ko so zagledali odprto nebo, podoživeli spomin na nekdanjo svobodo duha in svetle trenutke igre, ki so jih imeli, začeli postopoma zapuščati pusto stavbo, v kateri so bili že predolgo, skozi odprtino, ki sta jo napravila dva otroka in njuni črki.

Stekli so na plan in se niso ozirali, sicer pa jih tudi nihče od odraslih ni opazil, ker so bili ti tako zatopljeni v svoje litanije, da sedaj oni pozabili  na svet okrog sebe.

Zunaj je sijalo sonce in veter je mehko potoval po poteh puhastih oblakov, trava je rasla, cvetlice so dehtele in drhtele v valovanju zraka, in otroci so spuščali svoje sanje  kot papirnate zmaje. Odprli so srajce in obleke, da so zaplapolali v vetru in izpustili svoje črke na plan. Počasi so te črke rasle in postajale večje od otrok in jih v trenutku največje dozorelosti dvignile v zrak, kakor sta so naredili črki prvih dveh otrok. Otroci so  navdušeno ploskali in vreščali, vse naokrog se je slišal jasen, zvonek in čist smeh, smeh, ki je izviral iz dna srca.

Leteli so na svojih črkah, vsak po svoje med drugimi in se čudili vsemu, kar so med letom doživljali.

V tem času pa so odrasli v šoli končno uspeli najti rešitev. Izumili so napravo, ki je lahko izsledila vsakega otroka v šoli, in ki je lahko v primeru, če se je otrok izgubil, kot sesalnik duš, priklicala otroka nazaj, kamor je spadal. Učitelji in starši so bili zelo zadovoljni s to iznajdbo, vedeli so, da jim bo pomagala ohraniti red in odvrniti otroke od vsakršnih pobegov. Toda pozabili so na črke.

Takoj so sprožili napravo. Začela je ropotati, šumeti in njeni zvoki so bili popolno nasprotje tistega, kar je ponujal svet zunaj. Potem je razprla svoja ogromna robotska usta in začela močno sesati. Sesala in sesala, zrak, cvetlice in počasi je tok sesanja prihajal do otrok, otroci so se krčevito oprijemali svojih črk, toda sesanje je bilo močnejše, odtrgalo je njihove prste od ljubih črk in jih potegnilo vase, med odrasle. Potem je sesalna naprava še bolj povečala svojo moč in skušala posrkati še črke, toda črke so bile posebne in se jih ni dalo posesati, zato so odletele še višje, kamor sesalna naprava več ni dosegla.

Kljub temu pa ji je uspelo posesati in vrniti vse otroke, ki so pobegnili iz šole, le prvih dveh otrok ni našla, ker sta bila že daleč stran od vsega, visoko na nebu, med oblaki, tja pa nihče, niti stroji, ni imel dostopa.

Odrasli so bili s tem vseeno zadovoljni, izguba dveh otrok pač ni kakšna huda nesreča, le da so imeli večino otrok, ki jih bodo lahko od zdaj naprej konstantno nadzorovali. Popravili so škodo na hodniku, ponovno zgradili zid in streho, namestili nadzorovalne kamere na vsakem koraku in prepovedali vrnjenim otrokom kakršnokoli pogovarjanje o stvareh, ki so jih videli in doživeli zunaj šole.

Otroci niso imeli druge izbire, kot da sprejmejo to, kar jim je bilo ponujeno. Njihova svoboda je bila od takrat naprej le še v okvirih šolske stavbe, toda počutili so se huje kot prej, saj niso imeli več svojih črk. Brez črk se niso več tako dobro spominjali svojih sanj in tako so počasi postajali pusti in vse bolj podobni odraslim. Vse, kar jih je obdajalo, mrzle stene in beli zidovi, je postajalo samoumevno, kot da tako v resnici je, kot da je svet v resnici mrzel, trd in bel. Naučili so se preživeti v takšnem svetu in spomin na sinje modro nebo in petje ptic je obstajal le še med spanjem.

Njihove črke pa so upajoč, da najdejo svoje mesto, še zmeraj letale visoko po nebu in iskale kotičke sveta, kamor bi se lahko umestile. Skupaj z njimi sta jadrala dva otroka, lovila svoje ideje in potovala, se včasih spustila in se sprehajala po tleh, iskala in včasih tudi kaj našla in se z vso močjo oklepala svojih črk. Kot jata ptic so se pomikale po nebu in sestavljale besede, stavke in zgodbe, ki so trajale le en sam trenutek in se potem ponovno razpršile. Če se je zgodilo, da je kdo na zemlji ujel takšen trenutek, je videl sanje srečnega človeka. Takrat so se dvomi razpršili, na njihovo mesto je prišlo srce in iz njihovih misli so začele padati kaplje dežja.

Pegasti nasmehi

Takoj za tabo so, ko se obrneš. Ko prenehaš gledati samo naravnost in predse, ko prenehaš iskati minevanja v obstoječih stvareh. Takrat sprejmeš življenje v vsej njegovi veličini, ki jo tvoja duša zasluti vsak večer ob somraku. Zvezde na nebu te sprejmejo vase, kot da si njihov otrok in mati, oče, babica. Takrat se ti sleherno bitje zazdi kot ena sama kepa smeha. Veselja. Do življenja, do radostnih trenutkov, do soljudi, do upanja in navsezadnje, do ljubezni. Pegasto so obarvani njihovi nasmehi. Vsaka pega ima svojo barvo, in svojo naravo. Zelena je tista, ki te povleče v nasmeh med migetanjem travnatih bilk, rumena te zaziblje v prijetnem božanju sončnih žarkov, in modra je jasnina modrine neba in prida nasmehu globino. Vsaka pega ima svoj namen, svojo izkušnjo. Oranžna, svetlo vijolična, rožnata, bela, indigo modra, svetlo rdeča, temno zelena, vsaka nosi svojo zgodbo.

Pa vendar se v nasmehu prelijejo ena čez drugo, ustvarijo čaroben ples in postanejo ena sama barvna svetloba.

Ko se ozreš okoli, so povsod same kepe svetlobe. Barvne. Nekaj takega, kot si tudi ti sam, kadar si dovoliš, da se nasmehneš.Ali si se danes že nasmehnil? Morda ne bi bilo slabo podariti delček svojega pegastega nasmeha kakšnemu mimoidočemu. Vsak na tem svetu išče barvo, težko je živeti v temi brez odtenkov. Lepo je, kadar sprejmeš to barvo od nekoga, ki si je dovolil sprejeti svoje pege. Ki je spoznal, da smo ljudje na svetu zato, da sprejmemo te pege in jih negujemo v nasmehu. Jim dovolimo prepletanja in zapletanja v barvne odtenke v skupnih nasmehih in spoznavamo ljubezen.

Le ta se vije okoli in okoli, se udomači na obrazu, zleze do korenin in do morskih globin, nato pa spet odleti visoko v nebo kot voda, kot zrak, kot ogenj in kot zemlja. Nosi te in ti nosiš njo, v svojem pegastem nasmehu.

Jugs for tears

In the world of insects, there are many different wonders that are hard to be seen with the naked eye. Thus, for example, we do not know that butterflies have a heart on both sides of their body. That is, they have two hearts, one on the left and one on the right side. Both are closely associated with the wing, and in the middle of each wing butterflies have a jug for tears, which can be seen with a microscope. Therefore, they have one jug for tears on each wing, so that makes them two. These jugs for tears serve to butterflies to collect the tears they shed. In this way, their wings can never be completely dry and butterflies can fly. Why would  someone need a jug for tears, you might think. However, butterflies are very sensitive creatures, and you know that when you are feeling bad or it grieves you, you become sad, and you can easily fall into tears. Let alone the butterflies, who have two hearts, imagine how sad they can be?Therefore, they have jugs for tears, on each side by one.
One day, butterfly Whitey sat and cried in his flower, in the very flower. He cried for several days, since his beloved flower lost all her nectar, and now he no longer had anything to sip up. The sun was nowhere to be seen, only clouds without rain, and poor Whitey was totally sad and hopeless.
Suddenly he heard a voice from below:"Hey you, do you have a well up there or something, it is all wet around this flower!"
Butterfly slightly leaned over the edge of the flower and saw below a caterpillar, which was laboriously climbing the wet stem of the flower on which he sat.
"Hi," he cried, "I do not have anything, I have been just crying for several days, and my jugs for tears are probably so full that the water is already over ..."
"I guess that is true," said caterpillar almost at the top. "From what I remember, there was no such mud around the flowers. I am trying to pass for some days now, but I just can’t succeed, because I get stuck in the mud. You are lucky, because at least you can fly."
"Mhm, yeah, sorry ..." Whitey just couldn’t calm down.
"Why are you crying?"
"Don’t you see that my flower is empty, and that I no longer have anything to eat and even the sun is gone, and I can’t play and enjoy...." replied Whitey and burst into tears again.
"Slowly, slowly, whow, you'll flood me all and wash me down," cried the caterpillar and started to withdraw."Some of you are so ridiculous. Remember when you were like me, a caterpillar, just crawling everywhere, or even earlier, a cocoon, when you couldn’t even move? You’d never cry then, even though you couldn’t always get something to eat. And now - now you have wings and you could fly anywhere, and you are crying! I do not understand these freaks.... "
She said that and quickly slid to the floor, because the stem of the flower was already so wet that she was no longer able to hold on.
Butterfly Whitey remained seated and finally stopped crying. He thought about what caterpillar told him. She must have been right, I could really fly away somewhere else, and look for any other flower with a nectar in full bloom.
So he gathered all his strength, said goodbye to the wet flower, to which he was already too attached, and let the air to carry him high above the grass. He fluttered cheerfully and watched the insects that were crawling below on the ground and over the grass plants.
"How lucky I am to be able to fly!" Cried out Whitey and fluttered towards his new flower.


Mama Snežinka

Skoraj vsi listi so že bili popadali iz dreves, ko so se zjutraj pojavile prve snežinke. Nebo je bilo prekrito s pravimi zimskimi oblaki in vsak sprehajalec je v tem zgodnjem jutru zaznal oster vonj po zimi. Zgoraj, na nebu, pa se je odvijalo vse mogoče. Najbolj se je slišalo glasne krike snežink, ki so se prepirale, katera bo prva poletela proti tlom. Potem so zehali oblaki, ki bi najraje počivali za obzorjem, kot pa da so prenašali to krdelo kričečih snežink. Druga za drugo so se spuščale proti tlom, toda nobena ni obstala, vse so izpuhtele. Čakale so na Mamo Snežinko, ki je znala s svojim mrazom tako pripraviti tla, da so postala več kot primerna za sneg. Toda nje ni bilo od nikoder. Klicali so jo in iskali, prav povsod.
Naenkrat se je oglasil eden izmed oblakov:»Tukaj je, pri meni… Vendar jo boste težko prepričali, da pojde dol.«
In res, Mama Snežinka je sedela v oblakovem naročju, in ga zaljubljeno gledala. Prav gotovo se je bila zaljubila v oblak in sedaj ga ni hotela izpustiti izpred oči.
»Draga Mama Snežinka, prosim, moraš dol, brez tebe letos otroci ne bodo imeli snega! Kako se bodo potem kepali in sankali in delali vse snežne vragolije?«
»Drage moje prijateljice, kaj ne vidite, da je tukaj moja največja ljubezen… Ne morem stran.«
Ni in ni šlo. Ostale snežinke in oblaki so dolgo tuhtali, kaj narediti. Potem so poklicali na pomoč Veter. Prišel je, ves razjarjen, ker ga budijo, toda ko so mu razložili situacijo, je sklenil, da bo pomagal. Močno je pihnil v oblake, da so se zamajali in iz njih so pri priči popadale vse snežinke, tudi Mama Snežinka, oblake pa je odneslo za obzorje. Tako je sneg prekril zemljo in otroci so bili srečni. Kaj pa Mama Snežinka in oblak?
Srečala sta se spet spomladi, ko se je topil sneg in je voda izhlapela v nebo. Tam so se zbrali prvi deževni oblaki in med njimi je Mama Snežinka, zdaj Dežna Kaplja, našla svojo ljubezen.